www.cep.si

Operacija ALBA 1997, mednarodna vojaška misija, ki je bila vzpostavljena z namenom, da zaščiti prebivalstvo bankrotirane in v državljansko vojno potegnjene Albanije, je bila brez dvoma ena najuspešnejših, vzorno vodenih in uspešno izpeljanih vojaških misij na svetu po drugi svetovni vojni. Za povrh je bila tudi ena najkrajših, saj je trajala vsega 4 mesece in je bila bržčas tudi zato tako učinkovita. Ob nastopu misije, ki je bila odobrena s strani VS ZN in katere glavnino so sestavljale vojske držav članic NATO, je bila Albanija v popolnem kaosu in na robu državljanske vojne. Pred nastopom misije je bilo v Albaniji že več kot 2000 mrtvih in na tisoče ranjenih, prebivalstvo pa je bilo dnevno terorizirano od oboroženih tolp in mafijskih klanov. Ob zaključku misije, katere končni cilj je bil zagotovitev varnega in stabilnega okolja za izvedbo svobodnih volitev, je bila Albanija skoraj v celoti sposobna opravljati temeljne funkcije države, v prvi vrsti tiste, povezane z varnostjo prebivalstva in premoženja. Že čez nekaj let je bila Albanija toliko stabilna, tako gospodarsko kot politično, da je lahko krenila po poti približevanja EU in vstopanja v NATO. Albanija je danes članica NATO in je kandidatka za vstop v EU tudi zahvaljujoč uspešni vojaški misiji ALBA.

V Sloveniji je veliko znanstvene in poljudne literature napisano o urejanju severne meje oz. Koroške in zahodne meje oz. Primorske po 1. Svetovni vojni. O urejanju državnih meja v Prekmurju ni napisanega veliko. Najbrž je to posledica dejstva, da se je jugoslovanska in slovenska delegacija na mirovni konferenci v Parizu bolj zavzemala za Koroško in Primorsko, medtem, ko je Prekmurje s Štajersko pripadlo Sloveniji oz takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev po zaslugi nekaterih odličnih slovenskih diplomatskih pogajalcih in tudi odločnih vojaških posegih generala Maistra, ki so podprli diplomatska prizadevanja in geopolitično sploh omogočili združitev Prekmurja z matičnim narodom. Pri priključitvi Prekmurja k matični domovini je prispevalo tudi pozitivno ali vsaj nevtralno stališče takratnih velesil in zmagovalk Velike vojne Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije, Japonske in Italije. Večina držav zmagovalk je tudi poslala svoje diplomate na mejno področje med Slovenijo in Madžarsko, da so nadzorovali urejanju meje po koncu pogajanj.

"Zveza Kosova in Albanije je realna možnost v primeru, ko bi regija izgubila perspektivo vstopa v EU".
/Edi Rama, PV Albanije, april 2017/

Odziv EU na skrbno premišljeno provokacijo PV Albanije, Edija Rame, ki se ji je smel pridružiti tudi PR Kosova Hashim Thaci, je bil pričakovan in uradniško votel; "EU ostaja zavezana perspektivi širitve na Zahodni Balkan, kar je nedavno podprl tudi Evropski svet. EU še nadalje podpira procese sprave in pomiritve ter regionalnega sodelovanja". Če bi uradniki v Bruslju vedeli, kako prazno, odtujeno in sprenevedavo zvenijo tovrstne izjave v soočenju z realnostmi Balkana in med ljudmi, ki se že dolgo počutijo povsem zapuščene, tako od EU kot od ZDA, bi se tovrstnim praksam odpovedali. Navsezadnje je Edi Rama zgolj napovedal prihodnost, kakršno lahko vidi vsak, ki se malo resneje ukvarja z Balkanom.

Na splošno uveljavljena prepričanja, da so najrazvitejše tiste države, ki se nahajajo v severnem, oziroma zmernem pasu, da so to države, ki so pretežno prežete s protestansko in katoliško etiko, in da so to države, ki imajo na voljo zadosti naravnih virov in bogastev - ne držijo. To ugotavljata in podrobno dokazujeta avtorja knjige "Zakaj narodi propadajo", Daron Acemoglu in James A. Robinson. Osnovno gibalo večnega Smithovega vprašanja o bogastvu narodov, avtorja najdeta in skozi celotno knjigo konsistentno in podrobno izpeljujeta - v političnem, in ekonomskem sistemu. Delita ju na inkluzivne in ekstrakcijske. Inkluzivni politični in ekonomski sistemi so takšni, ki imajo visoko stopnjo legitimnosti. To so takšni politični sistemi, ki so demokratični, ki omogočajo politično participacijo širokim množicam, vzdržujejo nediskriminatorni pravni sistem, so centralizirane z vidika veljave prava, in relativno enakomerno razporejajo družbeno bogastvo. To so takšni ekonomski sistemi, ki omogočajo svobodno ekonomsko tekmovanje med različnimi subjekti, ki omogočajo stumulacijo, inovacije in razvoj, blagostanje, ter niso v rokah ožjih političnih skupin. Kot antipod inkluzivnih, vključujočih političnih in ekonomskih sistemov avtorja postavita ekstraktivne, izkoriščevalske politične in ekonomske sisteme. To so takšni politični sistemi, v katerih imajo posamezne skupine monopol na oblasti, ki ne omogočajo paprticipacije širokim množicam, ki imajo pomanjkljive ali nedelujoče predvsem pa diskriminatorne pravne sisteme. To so takšni ekonomski sistemi, ki omogočajo ekonomsko participacijo zgolj ožjim skupinam, ki jih omogoča in dopušča ekstraktivni politični sistem, in ki preliva dohodke v monopolne oblastne skupine. Ekstraktivni ekonomski sistemi so neinovativni, nerazvojni in nestimulativni, predvsem pa vodijo v gospodarsko stagnacijo in propadanje držav in narodov. Zgodovinsko gledano sta oba sistema v večni medsebojni evolucijski napetosti. Avtorja na podrobnem prikazovanju zgodovinskega razvoja v zadnjih stoletjih dokazujeta, da je razvoj najbolj razvitih sedanjih držav potekal skozi zgodovino vplivanja dejavnikov, ki so od političnih sistemov zahtevali inkluzivnost ekonomskih sistemov, hkrati pa je med obema sistemoma tudi povratna zanka.Inkluzivni ekonomski sistemi predpostavljajo inkluzivne politične sisteme, kar zgodovinsko poteka, kot pravita sama "v obliki kreativne destrukcije" (evolucije, revolucije, transformacije), lahko pa da takšni procesi potekajo tudi retrogradno in ekstraktivni politični sistemi pritiske ekonomskega sistema po inkluzivnosti in kreativni destrukciji odbijejo in prenesejo, in ekonomski sistem zacementirajo v ekstraktivni obliki. Take države in taki narodi po pravilu nazadujejo, se ne razvijajo in propadajo. Zgodovinsko gledano tako ni bilo ne nujno in ne neizbežno, da so bogate države nastale tam, kjer so danes, oziroma, da so to prav tiste z določenimi kulturno - religijskimi vzorci. Zgodovinsko gledano bi bilo tudi mogoče, da bi se denimo na ozemlju današnje Južne Amerike, ki je bila v času začetka kolonizacije bolj razvita od Severne, in visoko politično ekstraktivna, a z vidika upiranja kolonizaciji šibka zaradi decentraliziranosti in partikuliranosti, lahko, obratno gledano, uspešneje zoperstavila kolonizaciji in se razvijala drugače, predvsem pa hitreje od Severne Amerike. Za to je imela boljše predpostavke. Možno bi tudi bilo, da bi srednjeveška Japonska in srednjeveška Kitajska namesto zapiranja vase in samoomejevanja lastnih, za tedanje razmere vrhunskih pomorskih zmogljivosti skušali delovati in tekmovati globalno, kar bi vplivalo na današnji drugačen svet. Zelo verjetno bi se Zahodna Evropa in s tem svet razvijali drugače, če ne bi prišlo do epidemije kuge, posledičnega propada fevdalizma v zahodni Evropi, demonopolizacije monarhove čezatlantske trgovine, kolonializma, suženjstva in tako dalje. Avtorja opozarjata, da tudi ni ne nujno in ne neizbežno, da Zahod zadrži svojo razvojno prevlado tudi v bodoče. Ekonomska in politična moč se lahko hitro izgubita in raztopita, če nista oba sistema inkluzivna, lahko rečemo tudi – visoko legitimna. Avtorja se v resnično obsežnem in poglobljenem delu, ki mu ni mogoče očitati pomanjkljivosti ali pa nekonsistentnosti, sicer ne lotevata nekaterih novonastalih elementov in dejavnikov razvoja, na primer okoljskih izzivov in njihovega vpliva na sodobni razvoj, migracij in pa staranja prebivalstva. Morda pa čas in prostor za tovrstne, in še kakšne druge izzive najdeta v kakšnem njunem prihodnjem delu.

V Ekvadorju je 2. aprila potekal drugi krog predsedniških volitev. Državna volilna komisija (CNE) je po preštetju 99,61 % vseh glasov razglasila zmago kandidata vladajoče levo usmerjene Državljanske zveze (Alianza Pais) Lenina Morena Garcesa, ki je zbral 51,16 % glasov. Njegov tekmec, kandidat opozicije Guillermo Lasso pa je dobil 48,84 %. Moreno je doslej opravljal funkcijo podpredsednika države, Lasso pa je bivši bančnik in bivši finančni minister.

Ker države članice EU večino svoje javne diplomatske pozornosti v delu odnosov s tretjimi državami namenjajo njeni veliki sosedi, Ruski Federaciji, ostajajo bilateralni odnosi med EU in Belorusijo povsem pričakovano potisnjeni na obrobje evropskih zunanje političnih prioritet. Zato ocena, da so odnosi držav članic EU do Lukašenka in njegove Belorusije neusklajeni, nedorečeni in ne temeljijo na prepoznavnih ter trdnih pogajalskih podlagah, ni nikakršno pretiravanje. Njihova nedorečenost je očitna, saj jih lahko zlahka umestimo v zelo širok zunanje politični spekter, ki ga definirata dve povsem diametralni skrajnosti: na eni strani imamo nekakšen napol dogovorjen poskus uvajanja občasnih sankcij, na drugi strani pa se nakazujejo obrisi čedalje bolj razločno izraženih pričakovanj po boljšem sodelovanju in tesnejših stikih z Lukašenkovim režimom. Zapisano pa, žal, pomeni tudi to, da EU sodelovanje gradi na pragmatični improvizaciji, torej na sprejemanju dnevnih odločitev, kadar (in če) na dnevni red njenih razprav zaideta Belorusija in njen diktatorski predsednik, kar meče na EU in uporabnost njene zunanje strategije zelo slabo luč.

Turki so na referendumu 16. aprila izglasovali ustavne spremembe, s katerimi je predsednik Erdogan dobil obsežna dodatna pooblastila. Nepričakovano tesen izid še naprej povzroča burne reakcije tako turške opozicije, ki si prizadeva dokazati volilne manipulacije, kot tudi precejšnjega dela svetovne javnosti. Poglejmo nekaj podrobnosti, ki lahko nekoliko bolje pojasnijo razmere po referendumu.

Konferenca na John Hopkins šoli za napredne študije mednarodnih odnosov v Bologni se je posvetila analizi zgodovinskih, socialnih, ekonomskih in političnih vidikov razvoja na Bližnjem Vzhodu (BV) z osvetlitvijo glavnih konceptov delitve in meja na BV. Za razumevanje sedanjega stanja je potrebno zgodovinsko razumevanje regije, na osnovi česar je lažje definiranje novih potencialnih regionalnih redov na BV v sodobnosti, za katero so značilni novi državni in nedržavni akterji, regionalni in mednarodni, ne-mediteranski, ki vstopajo v geopolitiko BV, predvsem ZDA in RF, pa tudi Kitajska in Zalivske države.

V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je Bosna in Hercegovina v vojni, ki jo je vsaka etnična skupina razumela kot domovinsko in obrambno, pretrpela ogromno škodo, tako moralno kot materialno, o številu žrtev spopadov in nasilja pa si nekoč nasprotne strani še vedno niso povsem enotne. Daytonski sporazum je kljub številnim pomanjkljivostim uspel dokončno prekiniti spopade in ustvariti pogoje za kolikor toliko normalno življenje v tej državi, o kateri imajo politiki kot predstavniki treh narodov precej različna mnenja.

V procesu obnove infrastrukture in kreiranja politike vzdržnega razvoja so v Bosni in Hercegovini upoštevali mednarodno zastavljene milenijske razvojne cilje (milenijski razvojni ciljevi – MRC). Ti cilji so sicer kreirani za vse, vendar so prilagojeni posameznim državam, posebno še državam z nizkimi dohodki.

Več kot očitno je, da, v svoji geostrateški percepciji varovanja ameriških interesov na mednarodnem prizorišču, ameriški predsednik Trump namenja posebno pozornost daljnovzhodni regiji, kjer, zaradi bližine močne regionalne sile Kitajske, želi dodatno zaščititi ameriške interese in njihov regionalni vpliv. V tem kontekstu zavzema zelo pomembno mesto tudi odnos do Severne Koreje in njenega diktatorskega predsednika, saj gre za državo, ki ji, zaradi neprestanega oboroževanja in nepredvidljivosti ravnanja njenega predsednika Kim Jung-Una, zelo težko poiščemo primerljivo državo na geopolitičnem zemljevidu daljnovzhodne regije, če ne celo v celotnem mednarodnem okolju. Severna Koreja, kot država, sploh ne bi bila tako problematična, če ne bi bila del razdeljenega Korejskega polotoka in ne bi razpolagala z omejenimi količinami jedrskega orožja, s številnimi raketnimi izstrelki kratkega in srednjega dometa ter se ne bi pospešeno pripravljala na izdelovanje lastne medcelinske rakete. Če pa bi uspela uspešno obvladati tudi tehnologijo izdelave takih raket, bi država že prestopila prag lokalnega vojaškega akterja in se spremenila v nevarno grožnjo regionalni, pa tudi globalni varnosti.