www.cep.si

V času zdajšnjega predsednika Xi-Jinpinga je Kitajska zaostrila retoriko glede regonalnih ozemeljsko-pomorskih zahtev, postala je aktivnejša v odnosu do soseščine s pobudo, kot je Svilna pot, začela je graditi multilateralne ustanove (AIIB, Razvojna banka BRICS), ki sicer postajajo paralelne zahodnim ustanovam,hkrati pa jih ne izrinjanjo, povečala je svoja prizadevanja za reformiranje OZN, vključno s področjem mednarodne varnosti in reformami OZN, bistveno je spremenila svoj nekdaj odklonilni odnos do medanrodnih prizadevanja glede podnebnihs prememb in na sploh je postala mednarodno aktivnejša. Aktualni kitajski predsednik je obiskal več držav kot vsi predhodniki. Ne glede na nižje stopnje rasti, je azijska velikanka dosegla do zdaj nezabeležene stopnje vlaganj v tujini, ki so že presegle tuje naložbe doma. Odnosi z EU so zanjo predvsem gospodarsko in tehnološko-razvojno pomembni. Kitajska vidi EU kot politični subjekt, ki je sicer notranje krhek, a še vedno stabilen, in ki ji lahko pomagati legitimizirati njen želeni položaj svetovne supersile številka dve. Skupno evropsko tržišče je za Kitajsko strateško pomembno in potrebno. Hkrati si prizadeva za dobre odnose z vsemi članicami EU. Evropa za Kitajsko ne predstavlja geopolitične nevarnsoti. Zdi se, da je taka ocena vzajemna. Svoj odnos z EU ocenjuje tudi skozi prizmo evroatlatnskih odnosov. Kitajsko skrbi porast protievropskih usmeritev znotraj EU, ker bi to lahko krepilo protekcionistične politike, ki so izrazito v nasprotju s kitajskimi interesi. EU je zanjo najpomembnejši globalni gospodarski partner. Kitajska ne vidi nekega velikega strateškega konflikta z EU na obzorju. Visoko vrednoti odnose z EU kot celoto, pa tudi nekaterimi članicami, posebno Nemčijo, Združenim kraljestvom in Francijo. Po mnenju kitajskih strokovnjakov, bi potencialna jabolka spora z EU lahko predstavljala predvsem: kitajske naraščajoče potrebe po uvozu energentov, kitajska gospodarska in politična prisotnost v Afriki, kitajski (nezadostni) ukrepi ne pdoročju podnebnih sprememb. Hkrati kitajski politični načrtovalci menijio, da omenjena potencialno problematična področja nimajo tolikšne teže, da bi lahko obremenila celoto evropsko-kitajskih odnosov. Na nekaterih področjih Kitajska od evropskih partnerjev pričakuje zunanjepolitično zadržanost, to so predvsem nekatere "zimzelene teme" predvsem Tibet, Xinjang, Honk Kong, Tajvan, v zadnjem času pa tudi Južnokitajsko morje in Vzhodnokitajsko morje. Eropsko zadržanost si želi Kitajska tudi glede kitajsko-ameriških odnosov, posebno v Vzhodni Aziji. Evropa mora pozorno spremljati kitajski razvoj, saj bo kot pomembna spremenljivka vplival na dinamiko kitajskih odnosov z Evropo. Za Evropo je v strateškem interesu, da v svetovni ureditvi prevladujejo načela multilateralizma in da pri tem išče pomembne zaveznike. Pomembno je, ker je Evropska komisija kitajsko Svilno pot podprla, na drugi strani pa tudi Kitajska poudarja, da bo projekt 16+1 vodila v skladu z evropskimi pravili. Za članice EU in pa članice skupine 16+1 je odprtih veliko možnosti za sodelovanje z azijsko velikanko. V sedanjem času okoli 90 odstotkov vse evropske trgovine z Azijo poteka skozi Sueški prekop, pri čemer največji delež odpade na severnoevropska pristanišča (Hamburg, Rotterdam), samo 10 odstotkov pa na Severni Jadran. Novodobna Svilna pot odpira nove in dodatne možnosti za promet med Azijo in srednje in jugovzhodnimi evropskimi državami bodisi na samem Jadranskem, bodisi Jonskemu morju, saj bo Kitajska potrebovala številne in tudi različne poti vstopanja v Evropo. Podobno velja tudi za kopenske "svilne" povezave.