Print

Ker države članice EU večino svoje javne diplomatske pozornosti v delu odnosov s tretjimi državami namenjajo njeni veliki sosedi, Ruski Federaciji, ostajajo bilateralni odnosi med EU in Belorusijo povsem pričakovano potisnjeni na obrobje evropskih zunanje političnih prioritet. Zato ocena, da so odnosi držav članic EU do Lukašenka in njegove Belorusije neusklajeni, nedorečeni in ne temeljijo na prepoznavnih ter trdnih pogajalskih podlagah, ni nikakršno pretiravanje. Njihova nedorečenost je očitna, saj jih lahko zlahka umestimo v zelo širok zunanje politični spekter, ki ga definirata dve povsem diametralni skrajnosti: na eni strani imamo nekakšen napol dogovorjen poskus uvajanja občasnih sankcij, na drugi strani pa se nakazujejo obrisi čedalje bolj razločno izraženih pričakovanj po boljšem sodelovanju in tesnejših stikih z Lukašenkovim režimom. Zapisano pa, žal, pomeni tudi to, da EU sodelovanje gradi na pragmatični improvizaciji, torej na sprejemanju dnevnih odločitev, kadar (in če) na dnevni red njenih razprav zaideta Belorusija in njen diktatorski predsednik, kar meče na EU in uporabnost njene zunanje strategije zelo slabo luč.