Print

V letu 2014 izvedena ruska aneksija Krima predstavlja mejnik, ki je naznanil ruski odmik od sodelovanja v evoluciji oblikovanja skupne evropske varnosti, ki v Evropi poteka od konca Hladne vojne. S tem, za mednarodne odnose izjemno agresivnim dejanjem, je Rusija odločno odstopila od temeljnih principov evropske varnosti, temelječe na skupnih vrednotah Vsebovanih v leta 1990 sprejeti "Charter of Paris for a New Europe" (op. avtorja). zahodno evropske demokracije. Ruska aneksija Krima je povzročila šokantno presenečenje pri vladah na obeh straneh Atlantika, čeprav, gledano skozi prizmo ruske zgodovinske perspektive, to dejanje sploh ne bi smelo biti tako presenetljivo. Moderna Rusija je namreč dedinja ruske identitete in močno zakoreninjene tradicije samobitnosti, zapisane v njenem zgodovinskem spominu, ki so ju stoletja krojili ruski carji, sovjetski voditelji 20. stoletja in jo zdaj v okvirih istega, vendar sodobnega razumevanja medsebojnih notranjih odnosov oblikujejo generacije političnih voditeljev ruske post sovjetske dobe. Zato je aneksijo Krima treba razumeti predvsem kot rusko zavestno in simbolno strateško odločitev za odkrito politično konfrontacijo z Zahodom, predvsem z ZDA, z največjimi evropskimi državami, Nemčijo, Francijo in Vel. Britanijo ter obema evropskima političnima in varnostnima institucijama, EU in zvezo Nato, za katero je Moskva prepričana, da z njo najbolje ščiti svojo zgodovinsko identiteto in lastno politično eksistenco.