Brez dvoma sta ponovnim razpravam o ustanovitvi samostojne evropske vojske pripomogla dva dejavnika: napovedani Brexit in zelo neposrečene izjave enega od ameriških predsedniških kandidatov o njegovih pogledih na vlogo zveze Nato in na reševanje kritičnih razmer na nekaterih svetovnih kriznih žariščih. Čeprav ni namen tega razmisleka podrobnejša analiza ameriške predvolilne predsedniške kampanje ter v njej izrečenih obljubah in političnih zavezah, ji je uvodoma vseeno potrebno nameniti nekaj misli. Predvsem moramo poudariti, da je vsega obžalovanja vredno dejstvo, da se je del svetovne skupnosti, namesto, da bi počakal do konca volitev ter takrat začel preverjati, ali bodo nespretne in povsem neprimerne izjave, izrečene v žaru na samem začetku ameriške predvolilne kampanje, resnično postale del ameriške zunanje politike, nanje začel posredno odzivati. Med njimi posebej izstopajo javni nastopi predsednika EK Junckerja in uradnih predstavnikov držav članic Višegrajske skupine (V4), ki so prej zvezo Nato in njeno najmočnejšo članico, ZDA, videli kot garanta za svojo in evropsko varnost, zdaj pa, kot da se jih je polastila panika, so se začeli javno zavzemati za ustanovitev evropske vojske.