www.cep.si

Vzhodna Azija postaja prizorišče merjenja moči v strateškem pentagramu: ZDA, Kitajska, Japonska in obe Koreji. Severnokorejska problematika ostaja neznanka v vzhodnoazijski geopolitični enačbi, z bolj ali manj nejasnimi rešitvami. Problematika Korejskega polotoka je nerešljiva brez soudeležbe ZDA na eni, in Kitajske na drugi strani. Za trikotnik Kitajska-Južna Koreja-Japonska je značilno, da so vse tri najbolj gospodarsko propulzivne države v regiji. Na poslabšanje kitajsko-japonskih odnosov in tudi južno korejsko-japonskih odnosov vplivata dva osnovna dejavnika. Prvo je sprememba moči med njimi, ter sočasni divergenti strateški interesi, ki so delno pogojeni z divergentnimi varnostnimi ogroženostmi in gospodarsko močjo. Japonska se s položaja drugega svetovnega gospodarstva umika Kitajski. Ne Kitajska in ne Južna Koreja nista več tako odvisni od japonskih naložb, kot v preteklosti. Azijska trojica se sicer gospodarsko povezuje, na drugi strani pa tudi vedno bolj dojema kot resno medsebojno konkurenco. Južna Koreja je visoko odvisna od izvoza na Kitajsko. Južnokorejsko politiko do Kitajske na eni strani oblikujejo in tudi omejujejo štirje dejavniki. Prvič, je to izredna asimetrija med južnokorejskimi in kitajskimi zmogljivostmi in strateškimi potenciali. Drugič, je to njena velika gospodarska odvisnost od Kitajske. Tretjič, po južnokorejskih ocenah je kakršen koli napredek pri povezovanju s Severno Korejo (združevanje) nemogoč brez Kitajske. Četrič, Južna Koreja si ne želi biti vmesna država in kolateralna škoda v morebitnem spopadanju med ZDA in Kitajsko. Ker Peking in Seul nista medsebojno obremenjena z geopolitičnim tekmovanjem, so možnosti za nekonfliktno sodelovanje v osnovi večje. Vse tri države (Kitajska, Južna Koreja, Japonska) imajo divergentne varnostne poglede in ocene. Za Južno Korejo je Severna Koreja, ne pa Kitajska vir varnostnega ogrožanja, ob tem pa jih skrbi tudi morebitno ameriško-kitajsko konfrontiranje v regiji. Za Japonsko pa je takšen vir ogrožanja ob Severni Koreji tudi Kitajska, s svojimi izjemnimi gospodarskimi in vojaškimi zmogljivostmi. Kitajska in Južna Koreja, Japonsko dojemata tudi kot revizionistično državo, ki želi pridobivati izgubljene pozicije v drugi svetovni vojni. Kitajski vzpon dojemajo kot grožnjo svoji prevladi tudi ZDA, in ga želijo upočasnjevati in omejevati. Ključni vzhodnoazijski igralci Kitajca, Južna Koreja in Japonska so obremenjeni tudi z zgodovinskimi bremeni, ozemeljskimi pomorskimi spori, pa tudi splošnim, in vzajemnim nezaupanjen. Ameriško okrepljeno prisotnost v Aziji in ameriška zavezništva z Japonsko in Južno Korejo, Peking dojema kot lastno obkoljevanje in strateško onemogočanje. Postavlja se vprašanje, ali bo severnokorejski problem še naprej ostal najbolj dominantno varnostno in geopolitično vprašanje, ki bremeni Vzhodno Azijo, ali pa bodo to postali sino-japonski odnosi. V naslednjih dveh mesecih se bosta zvrstila dva, za regijo pomembna dogodka, aprilsko srečanje kitajskega in ameriškega predsednika, in majske južnokorejske predsedniške volitve.

V zadnjih dvajsetih letih vpliv imigrantov iz latinske Amerike na gospodarstvo, politiko in družbo v Združenih državah Amerike stalno narašča. Ta skupina trenutno v državi s skupno 320 milijoni prebivalcev šteje 55 milijonov ljudi, od tega dve tretjini izvirata iz Mehike. Tako ima vsak šesti prebivalec Združenih držav Amerike srednje oziroma južnoameriške korenine.

V kratkem obdobju Trumpovega vodenja ZDA se že nakazujejo obrisi odstopanja od ustaljenih ameriških pozicij tudi v drugih delih mednarodnega političnega prostora, saj se čedalje razločneje zrcalijo znaki nezainteresiranosti nove ameriške administracije do posameznih kritičnih problemov v nekaterih regijah mednarodnega prizorišča. Med te lahko zagotovo uvrstimo tudi indijski pod kontinent, oziroma celotno južnoazijsko področje, kar mednarodno skupnost, predvsem pa obe državi, Pakistan in Indijo, pušča v veliki negotovosti. Ker v svojih dosedanjih nastopih aktualni ameriški politični voditelji niso niti javno pojasnili svojih pogledov na zgodovinski spor med Indijo in Pakistanom glede suverenosti nad Kašmirjem, niti niso spregovorili o latentni nevarnosti ponovnih terorističnih napadov ter izzivanja s strani obeh držav na spornem ozemlju, ki si ga sosedi lastita od prvega dneva njune samostojnosti, je zaskrbljenost v regiji povsem na mestu. Nenadna ameriška odbojnost do regije in opazno izmikanje njeni nekdanji vlogi, ki izhajata iz vsebinske platforme predvolilne predsedniške kampanje, kot tudi iz zadnjih izjav uradnih ameriških politikov, v Moskvi nista ostali neopaženi, saj ji ponujata odlično priložnost za prevzemanje vpliva v južno azijski regiji.

V času zdajšnjega predsednika Xi-Jinpinga je Kitajska zaostrila retoriko glede regonalnih ozemeljsko-pomorskih zahtev, postala je aktivnejša v odnosu do soseščine s pobudo, kot je Svilna pot, začela je graditi multilateralne ustanove (AIIB, Razvojna banka BRICS), ki sicer postajajo paralelne zahodnim ustanovam,hkrati pa jih ne izrinjanjo, povečala je svoja prizadevanja za reformiranje OZN, vključno s področjem mednarodne varnosti in reformami OZN, bistveno je spremenila svoj nekdaj odklonilni odnos do medanrodnih prizadevanja glede podnebnihs prememb in na sploh je postala mednarodno aktivnejša. Aktualni kitajski predsednik je obiskal več držav kot vsi predhodniki. Ne glede na nižje stopnje rasti, je azijska velikanka dosegla do zdaj nezabeležene stopnje vlaganj v tujini, ki so že presegle tuje naložbe doma. Odnosi z EU so zanjo predvsem gospodarsko in tehnološko-razvojno pomembni. Kitajska vidi EU kot politični subjekt, ki je sicer notranje krhek, a še vedno stabilen, in ki ji lahko pomagati legitimizirati njen želeni položaj svetovne supersile številka dve. Skupno evropsko tržišče je za Kitajsko strateško pomembno in potrebno. Hkrati si prizadeva za dobre odnose z vsemi članicami EU. Evropa za Kitajsko ne predstavlja geopolitične nevarnsoti. Zdi se, da je taka ocena vzajemna. Svoj odnos z EU ocenjuje tudi skozi prizmo evroatlatnskih odnosov. Kitajsko skrbi porast protievropskih usmeritev znotraj EU, ker bi to lahko krepilo protekcionistične politike, ki so izrazito v nasprotju s kitajskimi interesi. EU je zanjo najpomembnejši globalni gospodarski partner. Kitajska ne vidi nekega velikega strateškega konflikta z EU na obzorju. Visoko vrednoti odnose z EU kot celoto, pa tudi nekaterimi članicami, posebno Nemčijo, Združenim kraljestvom in Francijo. Po mnenju kitajskih strokovnjakov, bi potencialna jabolka spora z EU lahko predstavljala predvsem: kitajske naraščajoče potrebe po uvozu energentov, kitajska gospodarska in politična prisotnost v Afriki, kitajski (nezadostni) ukrepi ne pdoročju podnebnih sprememb. Hkrati kitajski politični načrtovalci menijio, da omenjena potencialno problematična področja nimajo tolikšne teže, da bi lahko obremenila celoto evropsko-kitajskih odnosov. Na nekaterih področjih Kitajska od evropskih partnerjev pričakuje zunanjepolitično zadržanost, to so predvsem nekatere "zimzelene teme" predvsem Tibet, Xinjang, Honk Kong, Tajvan, v zadnjem času pa tudi Južnokitajsko morje in Vzhodnokitajsko morje. Eropsko zadržanost si želi Kitajska tudi glede kitajsko-ameriških odnosov, posebno v Vzhodni Aziji. Evropa mora pozorno spremljati kitajski razvoj, saj bo kot pomembna spremenljivka vplival na dinamiko kitajskih odnosov z Evropo. Za Evropo je v strateškem interesu, da v svetovni ureditvi prevladujejo načela multilateralizma in da pri tem išče pomembne zaveznike. Pomembno je, ker je Evropska komisija kitajsko Svilno pot podprla, na drugi strani pa tudi Kitajska poudarja, da bo projekt 16+1 vodila v skladu z evropskimi pravili. Za članice EU in pa članice skupine 16+1 je odprtih veliko možnosti za sodelovanje z azijsko velikanko. V sedanjem času okoli 90 odstotkov vse evropske trgovine z Azijo poteka skozi Sueški prekop, pri čemer največji delež odpade na severnoevropska pristanišča (Hamburg, Rotterdam), samo 10 odstotkov pa na Severni Jadran. Novodobna Svilna pot odpira nove in dodatne možnosti za promet med Azijo in srednje in jugovzhodnimi evropskimi državami bodisi na samem Jadranskem, bodisi Jonskemu morju, saj bo Kitajska potrebovala številne in tudi različne poti vstopanja v Evropo. Podobno velja tudi za kopenske "svilne" povezave.

V slabih dveh mesecih od prevzema oblast je zunanja politika predsednika Trumpa dobesedno preplavila zemljevid sveta: od groženj s trgovinsko vojno predsedniku Mehike, odpovedi Transpacifiškega prostotrgovinskega sporazuma(TPP, ki je imel potencial 40% globalne trgovine), začetek odpovedi sporazuma NAFTA, zmeda v politiki do Kitajske, najava ustanovitve komisije za preučitev zmanjšanja prispevkov OZN , žaljivega pogovora z avstralskim predsednikom vlade, zmedene bližnjevzhodne zunanje politike, dvorjenja Rusiji in skrajno desnim evropskim strankam z navdušenjem nad Brexitom, dvomljivih varnostnih sporočil zaveznikom v Evropi in po svetu (npr da so bile ZDA dolgo enako izkoriščane tako s strani zaveznikov kot sovražnikov) do prepovedi sprejema beguncev in vstopa potnikov iz selekcioniranih muslimanskih držav, ki je doživel globalno neodobravanje in ponižujočo sodno zavrnitev v ZDA. Kot da se volilna kampanja v kateri je kandidat Trump grozil z vzpostavitvijo novega svetovnega trgovinskega reda, ukinitvijo multilateralizma in varnostnih garancij zaveznikom še nadaljuje.

The impact of the opening and closing of the “Balkans route” on the work of the OSCE Missions in Albania, Bosnia & Herzegovina, Kosovo, Macedonia, Montenegro and Serbia

The migration crisis that hit Europe from the opening of the Balkans route in late summer 2015 to its purported closing in the beginning of 2016 has had a differential impact on the work of the field operations deployed by the Organisation for Security and Cooperation in Europe (OSCE) in Southeast Europe. The article provides an overview of the activities pursued by the OSCE field operations in the Western Balkans region in response to the migration crisis. It sheds light on the gradual involvement of the OSCE Secretariat in this area. Based on field research, it scrutinises the implications the migration crisis has had for OSCE field operations in terms of monitoring activities; reporting & liaising activities; promoting a human rights-based approach to the crisis; raising awareness at the community level; building local governance and civil society capacity; building policing capacity and addressing migration-related crime; as well as supporting research activities. The research presented here shall serve as a contribution to further analysis on how far the current developments have the potential to change the work of the OSCE and its field operations in Southeast Europe.

Odnosi ZDA s Kubo so po zmagi revolucije v veliki meri opredeljevali kubansko zunanjo politiko in njeno pozicijo v mednarodni skupnosti. Odnosi so bili zaznamovani z nezaupanjem in konflikti vse od leta 1959, ko je Fidel Castro uspel vreči režim proameriškega diktatorja Fulgencia Batiste in vzpostavil revolucionarno socialistično državo, ki je v mednarodnem prostoru našla glavno podpornico in zaveznico v Sovjetski zvezi. V desetletjih, ki so sledila, si je vsakokratna ameriška administracija prizadevala osamiti Kubo, tako gospodarsko kot politično. ZDA so izvajale sankcije oz. embargo proti Kubi dlje kot proti katerikoli drugi državi.

Prihod Donalda Trumpa v Belo hišo moramo razumeti kot močan opozorilni impulz za začetek priprave na korenite spremembe v zunanji in varnostni politiki EU. Nekatere poteze nove ameriške administracije že kažejo, da njegove predvolilne izjave o vlogi ZDA v svetu, pa tudi v manjši meri o bodočih pogojih delovanja zveze Nato, niso bile izrečene kar tja v en dan. Če se bo tak trend nadaljeval tudi v naslednjih mesecih njegovega predsedovanja, bo to predstavljalo največji odmik od dolgoletnih transatlantskih izhodišč, ki so veljala vse od konca 2. svetovne vojne. Nastajajoča Trumpova doktrina o novi vlogi ZDA v mednarodnih odnosih, v kateri se nakazujejo obrisi odmika od tradicionalnega vodilnega mesta ZDA v skupini demokratičnih držav zahodne parlamentarne demokracije, njegovi poskusi zavračanja sprejetih dolgoročnih multilateralnih obvez ter njegova odbojnost do uveljavljene politike globalne trgovinske liberalizacije lahko, vsaj za naslednja 4 leta, pomeni, da se bo vodilna vloga ZDA, kot branika liberalne svetovne ureditve, začela zmanjševati, saj naj jo bo zamenjala nova in povsem neznana politika: Najprej Amerika.

Načrtovani rusko-nemški plinovodni projekt Severni tok 2 (NS2) odpira geopolitična, in nekatera energetsko-politična vprašanja. Na eni strani gre pri NS2 za geopolitične dimenzije, to je izločanje Ukrajine iz ruskega plinskega tranzita, na drugi strani pa za nedorečenosti glede evropskih regulativ in NS2 . Ruski Gazprom, ki je nosilec NS 2 skupaj z zahodnim kapitalom, se spreminja in prilagaja evropskemu plinskemu tržišču. Njegove možnosti političnega vplivanja in pritskanja na posamezne države se zmanjšujejo. Prilagaja se evropskim tržnim modelom in regulativam EU. Njegov monopolni položaj glede cen plina se spreminja in preusmerja v tekmo za ohranjanje tržnih deležev in preprečevanje in izrinjanje konkurence od drugod. NS2 slabi in izrinja Ukrajino iz rusko-evropskih plinskih tranzitnih povezav, ter šibi nektere druge srednjeevropske države, hkrati pa krepi nemško plinsko industrijo navznoter in njen širši regionalni položaj glede eropske plinske oskrbe. Nemčija tudi najbolj izrazito vztraja, da gre pri NS2 za komercialni projekt, ki ne podlega regulativam posameznih evropskih članic. Dejstvo je, da se je evropski plinski trg spremenil. Za razliko od zalčetka v 90-tih na njem zdaj prevladuje privatni kapital. Primer in obravnavanje NS2 znotraj EU članic po svoje predstavlja tudi vračanje v preteklo obdboje energetskih politik. Nasprotniki projekta namreč zagovajajo državni intervencionizem in centralistično politiko, ki vedno manj sodita v sodobni liberaliziran plinski trg, ki ga je Evropa dolga leta in postopoma razvijala. Sporen je tudi argument, da zemeljski plin Evropa ne potrebuje, in to samo zato, ker naj bi se v 20 tih letih uveljavili alternativni energentski viri. Naravni zemeljski plin bo še kar nekaj časa tekmoval z drugimi viri za ogrevanje, transport in električno energijo, pri čemer je možno več različnih scenarijev in modelov, kako dosegati zastavljene podnebne cilje, to je zmanjšanje ogljičnega odtisa.

V zadnjih nekaj letih evropske stranke, ki naj bi uporabljale ideološka izhodišča populizma, postajajo čedalje bolj prepoznavne in že začenjajo ogrožati politični primat tradicionalnih političnih strank. Toda kaj v resnici pomeni in koga naj bi označevala beseda populizem, ki jo zdaj slišimo tako pogosto. V bistvu gre bolj za gibanje in njegov način političnega odzivanja, s katerim politiki mobilizirajo številčno veliko skupino ljudi proti vladajoči eliti, za katero se ocenjuje, da deluje samo v svojo lastno korist in da so njene odločitve v popolnem razkoraku z realnostjo, željami ter pričakovanji lokalnega prebivalstva. Politiki takega gibanja želijo združiti moralno in politično neomadeževane ljudi z levice, s sredine in z desnice proti vladajoči politični eliti ter jo z množičnimi protesti prisiliti k spreminjanju njihovih odločitev ter tudi k odstopu. Lahko bi celo zapisali, da je "populizem", dokler ne dobi revolucionarnih primesi, "bolj krik zapostavljene in pozabljene relativne večine", kot pa ideologija, ki bi predstavljala realno nevarnost trdno zasidranim demokratičnim civilizacijskim vrednotam naše sedanjosti.